O NAS

Klub gojiteljev štajerskih kokoši je bil ustanovljen 6. 4. 2002 v Celju z namenom povrniti ugled in ohranitev te edine slovenske avtohtone pasme perutnine. 20. november 1930 – prav tako v tem mestu je takratna sodniška organizacija sprejela prvi standard za ocenjevanje te pasme. Prvotno je bila poimenovana kot celjska kokoš, a so jo v tistem času zaradi vsesplošne priljubljenost na širšem območju preimenovali  v štajersko kokoš. Izreden posluh je za to vrsto živali imela takratna državna uprava, saj so prav vsi rejci prejemali subvencije in izvoz te živali je zasedel drugo mesto, takoj za lesno dejavnostjo.  

Takratna  štajerka  je bila težka okrog 2,5 kg  in bila zelo dober nesno mesni tip živali. V tem času je v okolici Gradca pričelo nekaj perutninarjev  z rejo “staroštajerke”, ki je tehtala  1,5 kg in je bila lažji tip kokoši prisotna v severnih delih dežele štajerske.
Leta 1946 so v Ločah pri Poljčanah ustanovili selekcijsko postajo za perutnino, kjer so nadaljevali s strokovnim delom.  Tam so selekcionirali  in razpolagali kar z skoraj 700 živalmi. Takšna postaja je bila vzgled  drugim v tedanji državi.  Živali so na kmetije pošiljali po železnici  saj so zaradi skromnosti bile izrednega pomena za preživetje ljudi. Povpraševanje je bilo tako veliko, da so  morali ustanoviti podružnico  tudi v  Krškem.Selekcijska postaja v Ločah je prevzela tudi izobraževanje za področje perutninarstva.  Tu so se šolali bodoči kadri za perutnino. Poleg tega so imeli tu tečaje za gospodinje – perutninarstvo se je smatralo za gospodinjsko opravilo, razni seminarji so trajali več dni zato so jih organizirali na gradu Štatenberg, praktične delavnice pa so organizirali v Ločah. Leta 1959 je bil center ukinjen, skoraj vso obdobje pa ga je vodil dr. Franc Ločniškar.

Kar 43 let je  moralo miniti, da se je pojavilo par zanesenjakov, ki so se zavedali, da morajo ohraniti narodno bogastvo. Kljub skromnemu članstvu nam je  po petih letih delovanja uspelo sodelovati na Evropski razstavi na Češkem, na mednarodni razstavi Alpe Adria v Avstriji, na slovenski državni razstavi, na mednarodni razstavi v Mariboru, dvakrat pa smo se predstavili na radgonskem kmetijskem sejmu, kjer nam je organizator priskrbel poseben razstavni prostor. Prav vsepovsod smo se spodobno predstavili  ter bili celo pohvaljeni s strani Ministrstva za kmetijstvo, oddelek za avtohtone pasme.Za največji uspeh pa si zaenkrat štejemo organizacijo klubske  razstave leta 2007, kjer smo razstavljali   48 živali v samonikli in 24 živali v beli barvi. Obiskovalci pa so lahko občudovali tudi “čopke” v  rumeni barvi, ki je pravzaprav barva v razvoju s katero se trudi pisec tega članka. Zaradi izbruha t.i. kokošje gripe nam je v marsičem zastalo delo. Kljub vsem začetniškim težavam nadaljujemo delo naših predhodnikov.  Leta 2007 smo pripravili drugo posebno razstavo štajerskih kokoši v sklopu prireditve Podeželje v mestu in Dnevi zdrave prehrane v sodelovanju z ekološkim društvom Deteljica  v Celju v istem letu smo sodelovali na Državni razstavi malih živali, člani Kluba smo  se  odlično odrezali. Leto  kasneje pa smo pripravili promocijo naših  kokoši v HM Mercator ravno tako v Celju.
Ob tej priložnosti bi povabil kar največ ljubiteljev pasemske perutnine, da se odločijo za gojitev naše in edine pasme perutnine, ki jo ohranja nekaj zanesenjakov, ki se zavedajo pomena ohranitve kulturne in naravne dediščine. Svoje podatke lahko posredujete na stajerska.kokos@gmail.com  
           
Vljudno vabljeni!